Hiša Pšenička

Včasih se s fantoma odpravimo na začetek vasi pozdravit škrata, ki čepi na skalci ob cesti in malo skrit med grmovjem kadi svojo pipico. Do nedavnega je bila za grmovjem skrita tudi skalna polica, vhod v vaško jamo, ki se ji reče Marovška Zijalka in v kateri je bilo med izkopavanjem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najdeno kameno orodje ledenodobnega lovca iz srednjega paleolitika. Stara jama torej, o kateri po vasi krožijo nekatere zanimive pripovedi, med drugim ta, da se pride po rovu iz jame vse do kleti naše stare hiše. Vaški svetnik in obenem lastnik zemljišča, na katerem se nahaja vhod v jamo, je pred dnevi poskrbel za to, da se je pristop do police očistil in razširil, tako da se je zdaj mogoče povzpeti nanjo in pokukati v rov, ki pa se po nekaj metrih prehodnosti zaenkrat na žalost konča. Nam se je raziskovanje vseeno zdelo na moč razburljivo in bomo z veseljem še naprej prihajali k škratu in k jami.

Najpomembnejša akcija letošnjega poletja se je začela z manjšo mero panike; klic o žetvi smo namreč potrpežljivo čakali vse od prvih julijskih dni, nato pa je končno (čeprav nepričakovano) pozvonilo v nedeljo zgodaj zjutraj. Šef kmetijskih površin na drugi strani je povedal, da se je žetev ravnokar (! - adijo dogovor o nekajdnevnem vnaprejšnjem obvestilu) začela in da moramo pobrati slamo v torek, saj so za kasneje napovedane nevihte. S tem je najin načrt za sobotno baliranje slame odpadel kot knof, zraven pa še celo moštvo potenicalnih pomagačev in pomagačic, ki imajo med tednom seveda službo. Potem sva hitro razpisala maile z rahlo obupano vsebino in - zgodil se je čudež! Do ponedeljka 20.30 zvečer so se nama javili oče, brat, sestra in še 14 čudovitih prijateljev, od katerih so si trije celo vzeli dopust! Alojzij, Irena, Jernej, Jure, Jurij, Marina, Matevž, Miha, Miha, Mitja, Nataša, Seba, Špela, Tomaž, Urh (po abecednem vrstnem redu) - najboljši ste!

Zbor in kava sta bila med deveto in deseto zjutraj pri nas, potem pa smo se s cvičkom in radensko, vodo, rokavicami pa čepicami odpeljali na Dob pri Mirni.

Sestavljanje pod hruškovim drevoredom. Balerju je na poti k nam počila guma in je zamujal, zato smo najprej nekaj popili.

Odlični baler Marko je po začetnem tehtanju in merjenju bal začel s stiskanjem, mi pa smo morali še malo počakati v senci, ker je zamujal tudi traktor s prikolico.

Potem pa se je za našo zagnano ekipo vendarle začela akcija. Bili so tako hitri, da so morali kmalu spet malo v senco.

Potem pa spet malo dol in malo gor in malo naprej... tako po celi nepregledno ogromni njivi.

Vmes smo se malo skrivali in si kazali opogumljajoča znamenja,

se smehljali (Marina, naša bodoča tamlada;) in se objemali,

vse to v delovno zagnanem in zmagovitem duhu.

Bilo je zares zelo vroče in skoraj brez sapice, zato so si pametnejši med nami organizirali nekaj sence;).

Slamnati tovor je pridobival vedno izjemnejše razsežnosti. Kalkulacija - prva fura cca. 425 (od 700) bal in dobrih 6 ton in pol.

V Mačjem Dolu smo bale preložili na senik dobrega soseda.

In potem vse še enkrat - druga fura 275 bal in preostale 4 tonce. Izipizi. Vmes je bila malica, ampak smo bili preveč zaposleni s hrano, da bi lahko fotografirali.

Tudi na koncu smo malo pomalicali in posedeli. Je pasalo.

Tako smo iz njive in na senik ročno pospravili nič manj kot 11 ton slame, ves osnovni material naše hiše. Bilo nas je petnajst junakov in mislim, da smo se imeli dobro.

"Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad." (krasni Pavček) Kako neprecenljivo je zvedet, da lahko računaš na toliko tako enkratnih prijateljev in sosedov! Škoda samo, da se na koncu dneva nismo spomnili posneti eno lepo skupinsko fotografijo. Bo treba prit še na eno akcijo:)

HVALA VSEM.

Ps: Morate se priti vrezat v stebre naše hiše.

Dodajam še krasne fotografije iz Mihatovega (Vasotovega) telefona - mojstra oba.