"Samo, da bo enkrat streha gor," smo se pridušali vsi po vrsti, a je bilo treba spet počakat na lepo vreme. Razjasnilo se je za drugi septembrski konec tedna, v katerem smo na sekundarno folijo nameščali
remelne za zračni kanal in late, nato pa še kritino. Najprej je bilo seveda veliko merjenja in preračunavanja, v nedeljo, ko je bila matematična plat zadeve jasna, pa je steklo kot namazano. Ob tem je treba priznati, da so bili kljub splošni zagnanosti najbolj neustavljivi (tako po praktični kot po retorični plati) starejši mladinci - Lojze, Janez in Boris. Z nami je bila ves čas tudi babi Slavi, ki je potrpežljivo prenašala moške debate in fantovske vragolije. V soboto so pomagali Ana, Anamarija, Katjuša, Nataša in Tomaž, v nedeljo pa Samo, Nina, Naja in Zala ter radomeljska slamnata sekcija Gašper, Meta in Bor. Najprisrčnejša hvala vsem!
Talna mizarska dela.
Janez vedno prvi zleze na streho. Najprej smo naredili zračni kanal, da se bo streha od spodaj lepo luftala.
Remelnom sledijo late.
Vmes smo od spodaj v drugo oljili opaž. Čopič (in pivo) smo seveda dali v roke slikarki ;P
Do konca sobote je bilo opravljeno na severni strani strehe.
V nedeljo je šlo vse veliko hitreje in bolj rutinirano. Kritina je opečnata, naravno rdeča, engobe.
Fantje so bili endvatri okoli ovinka.
Živahno je bilo tudi spodaj; Samo je sam opravil težaško delo prinašalca in dvigovalca ceglov (ki niso lahki), Lojz je skrbel, da so zadeve potekale tako kot je treba, punce so sestavljale pa splošni nadzorni odbor.
Pred dokončnim pokritjem bo treba na južno stran namestiti še kolektorje. Po tako divji akciji smo bili malo že tudi utrujeni. Izplen vikenda je tako takle.
Ni komentarjev:
Objavite komentar